Te tihe, črne, žametne oči so kakor črno, žametno nebo, nad ostro rano Krasa razprostrto, so kakor luč, ki dušo pomiri; ko ugasne nad pokrajino razdrto, se v mehko temo duša potopi.
Sopotniku Če si stopil do temnih globin, ne prižigaj luči ‒ jaz sovražim tvoje zvedave, tvoje lokave oči! Pusti, naj bo, kakor je, temno in razrito!