Te tihe, črne, žametne oči mi s svojim temnim bleskom in milino, poljubljajo to sivo bolečino, ki mojo dušo vsak dan bolj duši. Te tihe, črne, žametne oči so kakor črno, žametno nebo, nad ostro rano Krasa razprostrto, so kakor luč, ki dušo pomiri; ko ugasne nad pokrajino razdrto, se v mehko temo duša potopi.
Sopotniku Če si stopil do temnih globin, ne prižigaj luči ‒ jaz sovražim tvoje zvedave, tvoje lokave oči!