Te žametne oči so kakor žalost, ki strmi v sivino, njih temni soj prodira, med tišino kot zvok, ki se v šumenju izgubi. Te tihe, črne, žametne oči mi s svojim temnim bleskom in milino, poljubljajo to sivo bolečino, ki mojo dušo vsak dan bolj duši. Te tihe, črne, žametne oči so kakor črno, žametno nebo, nad ostro rano Krasa razprostrto, so kakor luč, ki dušo pomiri; ko ugasne nad pokrajino razdrto, se v mehko temo duša potopi.