Sad spoznanja I Doklèr ga ni bilo, sem se ga bal, in ko prišlo je tiho, podzavestno, srce mi zaihtelo polbolestno in sonca je žalostno sijal. A le trenutek in potem sem vstal in stopil nad pokrajino prelestno vseh mladih sanj in kot junak zavestno podrl sem iluzije prav do tal. Z očmi zaprtimi sem vse podiral in mislil sem: s praznoto pride smrt, a čudo: vedno večji se odstiral pred mano svet je, v večnost razprostrt, in v rosni, zlati zarji je gorela pokrajina iz mladih sanj pepela.