Sam, sam, sam moram biti, v večnost sebe in v sebi večnost odkriti, svoje prozorne peruti v brezdaljo razpeti in mir iz onstranske pokrajine vase ujeti.
Pristan Na ladji niha nihalo od jutra v polnoč, od večera v dan; kakor mrlič ležim na ladji, od jutra v polnoč, od večera v dan se zibljem ubit in čakam zaman ... Med mladimi rožami ležim od jutra v polnoč, od večera v dan; nad mano se zibljejo zvezde, svetovi, in med dneva, noči bregovi se zibljem mrlič ubit, pijan ...