Pogovor z neznanim Zemlja kot črna kepa obupa nad plašno, izmučeno dušo stoji, ki svoje peruti je v daljo razpela, da tebe, Neznani, bi vase ujela. ‒ ‒ ‒ Kje si, kje si? O, strašna, o, strašna ta črna je noč, vendar presvetlà, da se v njej izgubiš, da kot zvezda zatoneš v brezzvezdno temo, da v brezzavest se spet potopiš.