Vidim še globlje: črni razkol, stavba, razbita v osnutku; vprašam se: bom li krepak dovolj, ko zavem se v bolestnem trenutku? O, kako rad sredi trav bi stal, drevo, ki čuti v sokovih, da pride pomlad, da bi pognal, da bi se skošatil v vrhovih. Sredi zelenih kakor ognjen iščem lepote, a vsa mi je tuja, zrak je negiben, veter steklen: in vendar pomlad, aleluja.