Nad travnikom Nad travnikom poševno drevo, sonce preko zelene gladine, mimo, mirno stoje gore v svetli molk popoldanske tišine. Tako, tako bi zaprl oči v to tiho in svetlo molčanje, da bi pozabil vse tiste osti, ki ranile moje so sanje. Tako bi v samoto in v gore šel, ničesar hotel, ničesar želel, in pred ljudmi bi se zaprl, kot romar na gorski poti bi umrl.