Vedno me spominjajo fraz, ki so brez vsebine ‒ polne pekoče praznine mi lažejo v obraz. O ti koraki, ti prazni koraki, brez smisla in brez smeri, o, to niso jesenski oblaki, ki jih vihar podi, v mehaničnem taktu bijo, v prsi me žgo. Rad bi kot nekdaj mehko valovanje sanj, sklonil bi se nad mrzlim jezerom in bi utonil vanj.