Pogledam jo: to je zlomljena ost moje strte življenjske sile, ali še globlje je polna mladost, zelene strasti bi jo pile. Vidim še globlje: črni razkol, stavba, razbita v osnutku; vprašam se: bom li krepak dovolj, ko zavem se v bolestnem trenutku? O, kako rad sredi trav bi stal, drevo, ki čuti v sokovih, da pride pomlad, da bi pognal, da bi se skošatil v vrhovih.