Jesensko jutro To je zvon, glas njegov iz kraške vasi prihaja, jutro je sivo in mrzlo in moja mati vstaja. Romar pomisli: zvon, ki v to temno jutro zvoni, moje matere, moje matere več ne prebudi ..., kako dolgo je še do večera, kako dolgo je še do večera, ki tih in zlat nas vabi iz kraja krivic, nemira v beli grad pokoja ... Od nemih zatiranj omahovaje klone duša in bolna želi si v tihe kraje brez borb in brez boja.