Ko da ljudje Ko da ljudje imajo po belih čelih vse polno ran, da jim lije kri čez belino teles v ozkih trakovih ‒ v trnovih, nevidnih, hodijo, ljubijo vse ljudi in jih ne sodijo in ne živijo, dokler no pride kralj v rdečem škrlatu. Kakor da bi blagor sejali trpeči ljudje z očmi svojimi med ljudmi, ljubijo te: predno so te spoznali. Oni čutijo, kaj je bitja svetost, in čutijo, kaj je greha razbeljena, ost ‒ in ljubijo, ker vedo: Edino, On je pravičen.