Davno žal je nogam djanja, žal jeziku besedí; srce vedno le priganja, ponoviti blage dní.
Trgal rože sem rudeče, tebi venec iz njih vil, bodlo trnje me bodeče, roko sem s krvjó rosil. S tvojega obličja lile radost žive so očí, pa srce so mi ranile, ko puščica, ki letí.