Vojaka poprime prečudna oblást, srcé se mu širi in huje mu bije, rudeča vročica mu lica zalije, pretresa vse ude neznana mu slast. Nezbrane mu misli po glavi vršé; kar z zlatega stola devica se dvigne, smehljaje mu z živim očesom pomigne in svoje poda mu roké. In zbora nevidnega glas zadoni, plesalke s plesalci se v krog zavrtíjo, da v čutih se rajskih jim srca topíjo, obleka in ves svet se vrti.