Vojaka zagrabi množina duhóv, perescu enako od tal ga pobere, nevihti enako po morju z njim dere, pogrézne z njim v brezno se drznih valov. Duhovi imajo tam doli svoj grad, steklene so stene, srebrna so vrata, dvorana je v gradu, v nji miza je zlata, za mizo postavljen pa prestol je zlat. Na zlatem prestolu pa cesar sedí, na desno posadil si hčerko je, ni taki lepoti še sonce sijalo, človeško okó je še videlo ni.