In temna meglà se podi čez vodó, se dviga in miga in težka se niža, dirjáje oddalja in zopet se bliža ‒ vetrovje potihne, morjé je mirnó. Iz temne meglé pa množina duhóv posuje se v školjkah od zláta bleščéčih, prijezdi na ribah srebrnosvetéčih, ter vije se čudno k glasovom rogóv.
Kak hiter, kak jasen, kak čuden je ples, ki suče čez mórje se mirno in plano, in petje človeškim ušesom neznano razlega k vihranju se jasnih telés.