Odbije ura polnoči, po starem gradu vse že spi, hči knezova le še ne spi, pri njej še svetla luč gori. Na vrtu pa stoji nekdó, premilo prosi, presladkó: »Le pojdi,, z menoj, da poročiva se nocoj; ko poči, ti moja boš in jaz za vekomaj tvoj mož.« Tak milo prosi, tak sladkó, da zmoti modro ji glavó.