Na dvoje gresta pota, na dvoje bolj, skoz bolj navzdol; končala teke, al več se videla nikol.
V travi rumena objema hribe na večerno stran, v boju z mrakom že pojema, v grob se ulega beli dan. Roso srkala je trava, v travi sem sedel; jezno je šumela, zvon večerni je donel.