»Naj vso svojo silo burja name žene, vendar vsako pómlad veje so zelene; ali črv pod kožo, ki redi se z mano, on za smrt gotovo vsekal mi je rano.« Tak v večernem mraku mehka plaka, trdi se smeje in nje pada čaka.
Siv po nebu z vetrom dalje plava, plava v lepe kraje, kjer se vije.