Roži mlado lice zarudi ko žarja, fantu njeno listje tiho spregovarja: Danes tvoja ljuba bo se poročila, mene pa v rumenih kiticah nosila. Ko ljubezni bode zagrinjalo, moje zadnje perje bo na tleh ležalo.
»Naj vso svojo silo burja name žene, vendar vsako pómlad veje so zelene; ali črv pod kožo, ki redi se z mano, on za smrt gotovo vsekal mi je rano.«