Že sveti se domači krov, zidovje se belí naproti in zdaj v mogočni prelepoti pred njim stoji ves dom njegov. In glej, mladenk cveten zbor, slavilno pesem prepevaje, srebrne strune prebiraje, privre čez prag na beli dvor; pred njimi pa v obleki snežni v naročje Jefteju hiti, kot na perutih nežni, otrok njegov, edina hči! A Jefte, glej, je mrtvobled, iz lic je proč življenja sled ‒ ne kroži se očetu roka v objem prisrčnega otroka.