Že v duhu z ljubljencem se pred oltar pomiče med brati in svati, pred že združena sta za vsekdar, že dnevi ji vstajajo zlati. Razgrinja bodočnost se ji pred očmi cvetoča in sončnoblesteča, in slika na sliko pred njo se vrsti ‒ oj kolika, kolika sreča! To sanja pol speč in bedeč na pol, a vse bolj jo spanec objemlje, zdrsava na lahko z dolbline nizdol in v snegu mehkem zadremlje...