Za kosom se kos od kmetije drobi med klikom in hrumom, ropotom in jokom, kot rezali ud bi na ud, se mi zdi, s telesa sirotnim otrokom. Ah, hišo je že izklical klicar ‒ zdaj deca nesrečna zajoka, zastoka, kot streho objemal bi divji požar in kot da tramovje že poka. Že v drugo, že v tretje klicar se glasi, sirote trepečejo v grozi, v brezupi, ljud prosi solzeč, naj jim hišo pusti, zastonj!