V gore balkanske koraka junak, ko sonce se niža, ko bliža se. Ob skalnati steni sedaj se ustavi, ozira se temno po cvetni planjavi, stoji in preti temán, ki točo bo vsul na širno ravan; stoji in preti kot oster meč o boku junaka žareč in grozeč. V očeh se mu ogenj strašán užiga, kot nočni požar, ki z oken šviga.