In, ki lepó cvetó, s pobožno berem ji roko, pred njo prekrasne vence devam in zraven glásne pesmi pevam. Ni znamenje na polju to, to moje je srcé gorkó; in ta obraz, prepoln miline, je slika moje domovine.
Ta svetla luč ‒ moj srčni žar, le njej plamti in bo vsekdar, in z duše cvetjem plemenitim njo kitil bom, kot zdaj jo kitim.