O, da bi ti, mladika mila, nevihto tudi utolažila, ki burno hruje med ljudmi, ki v srcu strastno nam besni, da meni vsaj bi jo umirila! Srce mi pravi, da jo boš, če prej ne, ko me boš kropila! Pred duhom vidim nizko sobo, a v sobi bledo sveč svetlobo; med svečami pa spava mož, bled mož, ogrnjen s plaščem črnim, ki s je našit srebrnim; on trdno spi, nevzdramno spi, strudila ga je težka hoja.