Pred selsko kočico klečé otroci, starčki in žene, z boječim, solznatim očesom k oblačnim, mračnim zro nebesom glasno ihteč, k Bogu moleč. A hiše skrbni gospodar mladike oljkove sežiga, da umiril grozni bi vihar: in sveti dim se k nebu dviga, in glej, preteči prej na polja ulije dež krotak.
O, da bi ti, mladika mila, nevihto tudi utolažila, ki burno hruje med ljudmi, ki v srcu strastno nam besni, da meni vsaj bi jo umirila!