Pod njim še megle temnosive valé čez vrte, trate, njive, grmeč groznó, preteč strašnó. Pred selsko kočico klečé otroci, starčki in žene, z boječim, solznatim očesom k oblačnim, mračnim zro nebesom glasno ihteč, k Bogu moleč. A hiše skrbni gospodar mladike oljkove sežiga, da umiril grozni bi vihar: in sveti dim se k nebu dviga, in glej, preteči prej na polja ulije dež krotak.