Na té iz golih tam grmičev zletava roj nam zvestih ptičev in glásno v vejah žvrgoli, meneč, da svet se že mladí. In oj, kako mudi radó na tebi moje se oko! ‒
Prijazno oljkovo drevo, pomnik nekdanjih dni cvetočih, prerok krasnejših dni bodočih, pozdravljam te, proslavljam te!