Umrlo je meni srcé, umrle so sladké, umrla ljubezen goreča, umrla življenja je sreča. Zdaj rakev bom stesal temnó in lóžil bom nadeje v njo, k njim mene še kmalu denite, pa v črno zemljo zakopljite.« Dekletce, po gori gredé, pogovore čuje le-té, pri delavcih mladih se ustavi, tesarju pa tretjemu pravi: »Kaj pravim ti, mladi drvar, ne teši si rakve nikar; čemu li bi hotel umreti, ko lice ti v prvem je cveti?