Ti pa, srce, mi čuvaj cvetje, da mraz ne stre ga in vihar, poshrani v toplo ga zavetje kot umen in skrbán vrtnar. In vi, oj pesmi tožni glasi, v tej zimi ne molčite nič; saj tudi v golem grmu včasi zapoje kak samoten ptič!
Ti, cvet in spev pozimski, búdi ljudem spomin krasnejših let, a búdi hrepenenje tudi, da vrnil bi se spev in cvet!