Po glavah svetlo je in jasno, a v srcih zimski je mraz in; tam ne poganja cvetje krasno, tam ne odmeva spev sladák. Ti pa, srce, mi čuvaj cvetje, da mraz ne stre ga in vihar, poshrani v toplo ga zavetje kot umen in skrbán vrtnar. In vi, oj pesmi tožni glasi, v tej zimi ne molčite nič; saj tudi v golem grmu včasi zapoje kak samoten ptič!