Kot zvesti sinovi in hčere ti krajšati hčemo večere; skrbnó si gojil nas nekdaj, zato te ne zabimo zdaj.« In besno okrog zavrté se in zlobno mu v lice režé se, pretvarjajo obraz, da mozeg preleta mu mraz. In vedno ob uri že pozni duhovi se vračajo grozni, pošastni ponavljajo ples, in starček ne stisne očes, zgubljeno na veke je spanje, dobljeno pekoče spoznanje: najhujša je vseh bolečin kesanje, krivice spomin!