Na teh ni srébra ne zlatá, in blesk jim je neznan, na licih tožnih se pozna le sled solzá in ran. To pač je siromakov rod, molčé je zunaj stal in mimo čakal, da gospod prostora bi mu dal. Sedaj, ko prost mu je pristop, korak približa svoj, jaz pa spoznam trop, oh, bil je ‒ narod moj!