Tam, srečen pastirček, sem glásno pojoč, veselje srcá razodeval, poslušal je potnik, po dolu gredoč, moj drug mi je z onkraj odpeval.
Bridkósti in boli tam nisem poznal, pijoč le sladkosti sem rasel; ‒ da bil bi pač vedno tam gori ostal, in črede očetove pasel! A vrgla usoda nemila me je od doma že v rosni mladosti, in s kupo modrosti pojila me je, še bolj me je s kupo bridkosti.