Zatorej, sončnata ravan, ko nate moj pogled se upira, temán mi duh je in mračán, in srce tuge mi umira!
DOMOVINI O vdova tožna, zapuščena, ti mati toliko sirot, s krvjó, solzami napojena, ki poznaš le, nič dobrot, oj mati vdanega ti sina, oj zlata mati ‒ domovina! Ti krasna si, krasnejše ni, kar jih obseva dneva; krepostna si, vsa vredna ti, da krona venča te kraljeva.