Tod sekla bridka bodo jekla, in ti mi boš krvava tekla: kri naša te pojila bo, sovražna te kalila bo! Takrat se spomni, bistra Soča, kar gorko ti srce naroča: Kar bode shranjenih vodá v oblakih tvojega neba, kar vode v tvojih bo planinah, kar bode v cvetnih je ravninah, tačas pridrvi vse na dan, narasti, vzkipi v tok strašán! Ne stiskaj v meje se bregov, srdita čez branove stopi, ter tujce, zemlje-lačne, utopi na dno razpenjenih valov!