Jaz tukaj na pragu kot romar stojim, rad v tvoje svetišče upiram očesa, in groza skrivnostna srce mi potresa, v lepoto čarobno zamaknjen strmim. Ko zrem v svetišče nadzemeljsko to, srce mi neskončno je polno takó, kot zrl bi v odprta nebesa. In vendar ‒ kaj sili mi vedno v spomin posuto svetišče na vrhu višin?