Z družico drug tam prosto leta, izbral si gosto je drevo, in drobno gnezdo skrbno spleta, da spal bi nežni rod mehko. A meni svet je ves odcvetel, zaprt in slep sem samotar, nikdar ne bodem gnezda pletel, gojil mladičev nikedár. Mrje mi v ječi srce ubogo, brezcvetna gine mi mladost ... pač mnogo vzeli ste mi, mnogo, ko zlato vzeli ste prostost.