UJETEGA PTIČA TOŽBA Oj, zemlja širna, zemlja lepa, ti vsa si bila moja last; zdaj ozka kletka me zaklepa, ko ujel sem se v nesrečno past. Ostrigli, oh, so mi peroti, da ni mi môči v sinji zrak, čez hrib in dol ‒ gorjé siroti ‒ ne nosi več me vzlet krepak. Ne nosi več me v log košati, kjer mnog prebiva zvest mi drug, ni môči mi v jeseni z brati s teh velih trat na cvetni jug.