‒ ‒ ‒ ‒ ‒ ‒ Zastonj! Nebo mu prošnje te ne čuje; vihar strašán čez drn in strn grmé prihruje, ledeno zrnje v setve usuje temán ‒ končan je cvet in sad ‒ gorjé! Ozre se kmet na strte, ozre na sinke, hčerke mlade, in divja, skrbi strašné očetu v srcu zabesné ‒ gorje ti, ubogi kmet, gorjé!