Z višav nadsončnih kraljev kralj se zemlji nasmehlja in prst njegov iz daljnih dalj jo dvigne do neba.
Na večno stisne jo srce, ljubezni prve vnet, s poljubom sladkim govoré: »Zdaj moj otrok si spet!« Na ta poljub neba sladkost prešine vse stvari, srce, utopljeno mi v radóst, zamaknjeno kopni!