Dolgih šest ur kvišku je kipelo, drugih šest ur zopet togovalo, togovalo, bridko žalovalo, ker se ž njo zediniti ni moglo. Vendar ni ljubezni popustilo, kipečih ni si ohladilo: vsáko šesto uro po odtoku zopet k ljubici se luni dviga, dviga se, se dvigniti ne more, ž njo skleniti se nikdar ne more. Le vzdihljáji mórja gor kipijo; luno v temne megle zavijaje tožijo morjá bridkosti luni.