Kako sirota zdaj trepeče, oh, da bi mogla gor nazaj, če ne, pa vsaj iz nočne ječe, da gleda vsaj domači raj! In zlato sonce, glej, prigreje, odpre sneženi se zapah, in sončeč stotisóč prismeje se tam, kjer mrl je sončni prah.
Oj, to se v travi jasno bliska, po jarkih vse svetló, zlató, stotisoč tam trobentic piska glasán pozdrav domov v nebo!