A zastonj je ves moj klic, ne privabi srečnih ptic. Razkropi se vse krdelo čez prijazno gorsko selo, razdeli se v pare trop, slednji par izbere strop, kjer obesi mehko gnezdo; prazen je le moj,, ker nesreče jaz sem sin, rojen pod nezgodno zvezdo!
V CELICI Iz neme cele v živi svet mlad samotar strmi, venočih lic bledeči cvet kropé mokré oči.