Doklèr mi siješ, sonce ti, hladú, mirú mi v srcu ni, mori pogled, teži spomin me svojih, ljudskih bolečin. Le skrij se, sonce jasno, skrij, izgini svet izpred oči, da zabi žalostno srcé človeške zmote in gorjé!
NA BREGU Na bregu stojim in v mórje strmim: pod mano srdito valovje rohni ob kamnito bregovje; do néba praši se megleni dim, v obraz mi brizgajo pene od skalne stene; a stena skalna ostane stalna, in jaz se na robu ne ganem, viharju kljubujem, ostanem!