Kdo gledal bi ta hrib in dol, zaklet le v revo, jok in, hinavstva, zmot, trpljenja poln, sirot in sirotenja poln? Doklèr mi siješ, sonce ti, hladú, mirú mi v srcu ni, mori pogled, teži spomin me svojih, ljudskih bolečin. Le skrij se, sonce jasno, skrij, izgini svet izpred oči, da zabi žalostno srcé človeške zmote in gorjé!