Tako čemi v vlažni poltemi in narahlo prste svojih rok, hladne, vlažne prste, ki drhtijo kot otroci, če se teme bojijo. Brez misli, brez občutkov jih dolgo, dolgo in naenkrat se mu zdi, da jih ne sam. Srečen srh ga spreleti in že desnica krepko v levo seže in že čuje dober in vsakdanji glas: »No, kako, kako?«