Potem me ne boš več poljubljal in ne boš več rekel: »Kako si neumna oblake zamenjaš z rožami!« Ne boš več odšel, da bi se vrnil in neka hiša bo izgubila ime »dom« Lej, mučim se od želje po tebi in od misli, da nekega večera ne bom ničesar več želela. Natrgala sem ti bele rože saj ne vem, morda so oblaki.