Tam nikoli ne padem v mehko, zeleno travo, v kateri človek zajoče od želje. Roke iztezam, da se prerinem v gneči ljudi nikoli, da bi lovila topli, dišeči veter in si pritiskala k licu vroče, prazne dlani. Če tam v tisti hladni, domači megli koga pozdravim z nasmehom, pomeni to vljuden, prijazen »Pozdravljen« nikoli pa trpek, medleč »Kako te želim!«